Z rizartrozo sem se prvič srečala pri petdesetih, ko sem začela opažati nenavadno bolečino v bazi palca na desni roki. Sprva sem jo pripisovala utrujenosti ali kakšni manjši poškodbi. Kot nekdo, ki veliko piše in uporablja računalnik, sem mislila, da gre le za preobremenitev. A bolečina ni izginila. Postajala je vse hujša, predvsem zjutraj in ob prijemanju predmetov.

Ko sem končno obiskala zdravnika, me je napotil na rentgen. Diagnoza je bila jasna – rizartroza, bolezen sklepa med palcem in zapestjem. Priznam, da me je novica presenetila. Nisem si predstavljala, da lahko nekaj tako majhnega, kot je sklep pri palcu, tako močno vpliva na vsakodnevno življenje.

Najprej sem poskusila s protivnetnimi geli in občasnimi analgetiki. Pomagalo je le začasno. Nato mi je fizioterapevt predlagal posebne vaje za razbremenitev sklepa in nošenje opornice, ki stabilizira palec. V začetku mi je bilo nošenje opornice neprijetno, a po nekaj dneh sem začela opažati razliko. Bolečine so se zmanjšale, gibljivost pa izboljšala.

Sčasoma sem morala prilagoditi tudi način, kako držim predmete, uporabljam telefon in celo kuham. Naučila sem se poslušati svoje telo in si vzeti več odmora, ko se pojavi nelagodje. Rizartroza me je upočasnila, a me tudi naučila večje potrpežljivosti.

Danes z rizartroza normalno živim, a ne pustim, da me omejuje bolj, kot je nujno. S pravilno nego, rednimi vajami in občasnimi terapijami sem se naučila obvladovati stanje. Čeprav ni ozdravljiva, je obvladljiva in to spoznanje mi je prineslo mir in zaupanje, da lahko še naprej počnem stvari, ki jih imam rada.

Poleg terapij sem začela tudi s prilagajanjem vsakdanjih opravil, uporabljam ergonomske pripomočke v kuhinji, mehkejša pisala in posebno miško za računalnik. Zelo so mi pomagale tudi vaje za krepitev mišic roke, ki jih izvajam redno, čeprav vzamejo le nekaj minut dnevno. Pomembno je bilo tudi, da sem sprejela diagnozo brez občutka poraza. Rizartroza je postala del mojega vsakdana, a zdaj z njo živim lažje, predvsem pa z manj bolečin.…